Prve gledališke prireditve v partizanih so bile pretežno družabnega pomena. Na pohodih ali ob tabornem ognju je odmevala slovenska pesem ob spremljavi harmonike. Od teh improviziranih mitingov je zlasti po kapitulaciji Italije septembra 1943 prišlo do bolje organiziranih dejavnosti, kar je bilo mogoče zaradi prihoda večjega števila kulturnih delavcev v partizane. Propagandni odsek glavnega štaba je idejno, vsebinsko in organizacijsko usmerjal kulturno-prosvetno in propagandno dejavnost v enotah. Naloga mitingov je bila propagirati narodnoosvobodilni boj, bodriti borce in spodbujati rast narodne zavesti pri vojaškem in civilnem prebivalstvu s političnimi govori, recitacijami, napevi in skeči. Mitingi so vodili v organizacijo pevskih zborov, godb in končno prave gledališke skupine.